Ko sta Lara in njena starejša sestra Nika tistega popoldneva stopili iz šole, je bilo igrišče še polno otrok. Nekateri so metali na koš, drugi so sedeli na zidu in gledali posnetke na telefonih.
Pri vhodu je stal Vid. Iz nahrbtnika je potegnil bleščečo modro-srebrno pločevinko.
»Poglejte, kaj imam!« je zaklical.
Nekaj otrok se je takoj zbralo okoli njega.
»A je Red Bull?« je vprašala Nika.
Vid je ponosno prikimal.
»Seveda. Po tem lahko tečeš ves dan. Pa še utrujen nisi.«
»Daj mi poskusiti,« je rekla Nika.
Lara je obstala nekoliko stran. Pločevinko je poznala iz reklam. V njih so ljudje leteli po zraku, skakali s pečin, vozili dirkalne avtomobile in vedno zmagali. Vse je bilo hitro, glasno in bleščeče.
Za trenutek se ji je zazdelo, da bi bilo lepo biti tako pogumen.
Toda potem je v sebi začutila nekaj čisto drugega. Ni bil glas, ki bi ga lahko slišala z ušesi. Bil je le tih, neprijeten občutek v trebuhu.
Ta njen notranji glas je bil kot majhen kompas, ki je kazal stran od pločevinke.
»Lara, boš tudi ti?« jo je vprašal Vid.
Vsi so pogledali proti njej.
Lara je začutila, kako ji je postalo vroče v obraz.
»Ne, hvala,« je rekla.
Vid se je zasmejal.
»Kaj pa ti je? Saj ni strup.«
»Nisem rekla, da je,« je odgovorila Lara. »Samo nočem.«
Vzela je svojo steklenico z vodo in naredila požirek. Vid je skomignil z rameni, drugi pa so se že obrnili nazaj k Niki.
***
Na poti domov je Nika govorila hitreje kot običajno. Hodila je nekaj korakov pred Laro, nato se obrnila, stekla nazaj in jo začela priganjati.
»Daj, no! Kako si počasna! Jaz imam danes toliko energije!«
Lara ni rekla ničesar. Zdelo se ji je, da se je sestra res spremenila. Toda morda je bila samo dobre volje.
Doma sta sedli za mizo in odprli šolske zvezke.
Nika je najprej ves čas udarjala z nogo ob tla. Nato je vstala, odprla hladilnik, ga zaprla in spet sedla. Prebrala je isto nalogo trikrat, vendar še vedno ni vedela, kaj mora narediti.
»Ta naloga je neumna!« je nenadoma zaklicala in odrinila zvezek.
»Saj ni težka,« je rekla Lara.
»Nisem te vprašala!« je odvrnila Nika.
Lara je zaprla usta. Zabolelo jo je, vendar je videla, da tudi Niki ni prijetno. Njene roke niso mogle biti pri miru, lica pa so bila nenavadno rdeča.
Pozneje je Nika rekla, da jo boli trebuh.
Ko je prišel večer, je bila utrujena, a ni mogla zaspati. Obračala se je po postelji, odrivala odejo in gledala na uro.
Lara je iz svoje postelje večkrat zaslišala njen vzdih.
»Še ne spiš?« jo je vprašala.
»Ne morem.«
»Mogoče zaradi tiste pijače.«
»Ni zaradi pijače,« je hitro odgovorila Nika. »Vid jo pije ves čas, pa mu nič ni.«
Lara je nekaj trenutkov molčala.
»Ti nisi Vid,« je nato tiho rekla.
Nika se je obrnila proti steni.
Naslednje jutro je komaj vstala. Pod očmi je imela temne kolobarje, v kuhinji pa se je razjezila, ker je bila njena najljubša skodelica v pomivalnem stroju.
Ko sta šli proti šoli, je bila nekaj časa tiho.
»Danes bi potrebovala še eno pločevinko,« je nazadnje rekla. »Samo zato, da se zbudim.«
Lara jo je začudeno pogledala.
Včeraj je Nika pijačo potrebovala, da bi bila polna energije. Danes jo je potrebovala zato, ker je bila brez energije.
Lari se to ni zdelo podobno krilom. Bolj jo je spominjalo na nevidno vrvico, ki se je počasi ovijala okoli človeka.
»Saj sta mama in oče rekla, da tega ne smeva piti,« je rekla.
»Ti kar ubogaj, če hočeš,« je odvrnila Nika. »Meni ne ukazuj.«
Te besede so Laro spremljale ves dan.
Vedela je, da Nika nima prav. Hkrati pa jo je začelo skrbeti. Kaj če bo spet pila? Kaj če bo začela pločevinke skrivati? Ali bi morala paziti nanjo? Morda bi morala pregledati njen nahrbtnik ali ves čas hoditi za njo.
Zvečer ni več zdržala.
Stopila je do mame, ki je v kuhinji zlagala posodo.
»Mami, nekaj ti moram povedati.«
Povedala ji je za pločevinko, za nemir pri domači nalogi in za noč brez spanja. Povedala ji je tudi, da Nika razmišlja o novi pijači.
»Ali moram zdaj paziti, da je ne bo več pila?« je vprašala. »Kaj če jo bo, ko mene ne bo zraven?«
Mama je odložila krožnik in počepnila k njej.
»Lara, prav je, da si mi povedala. Toda ti nisi Nikina mama.«
»Ampak kaj, če ne bo ubogala?«
»Potem bomo zanjo poskrbeli odrasli. Ti si naredila, kar si lahko: sama si rekla ne in povedala si mi, ker te je skrbelo. Ni ti treba pregledovati njene torbe, hoditi za njo ali se ves čas obremenjevati z njenimi odločitvami.«
Lara je pogledala proti vratom Nikine sobe.
»Torej nisem kriva, če bo spet pila?«
»Ne. Vsak se mora počasi naučiti sprejemati svoje odločitve in njihove posledice. Tvoja naloga je, da varuješ svoje telo in poslušaš svoj notranji glas. Še vedno pa lahko imaš svojo sestro rada, tudi kadar se odloči drugače.«
Lara je začutila, kot da ji je nekdo snel težak nahrbtnik z ramen.
Tisti večer sta se starša pogovorila z Niko. Lara ni poslušala pri vratih. Ni preverjala, ali je sestra skrila še kakšno pločevinko. Odšla je v svojo sobo in dokončala nalogo.
Naslednje jutro je Nika dolgo molčala.
Ko sta prišli do šolskega igrišča, je bil Vid spet tam. V rokah je držal dve pločevinki.
»Nika! Eno imam zate!« je zaklical.
Nika se je ustavila.
Lara je začutila, da se ji v trebuhu ponovno oglaša tisti tihi kompas. Toda tokrat ni rekla ničesar. Odločitev ni bila njena.
Nika je pogledala pločevinko. Nato je pogledala Laro in se spomnila prejšnje noči, ko je utrujena ležala budna. Spomnila se je razbijanja srca, nemira in jutra, ko se ji je zdelo, da brez nove pločevinke sploh ne more začeti dneva.
»Ne, hvala,« je rekla.
Vid jo je presenečeno pogledal.
»Zakaj pa ne?«
Nika je za trenutek pomislila, nato pa skomignila.
»Ker nočem.«
Sestri sta odšli naprej. Pri vodnjaku sta napolnili steklenici in stekli proti igrišču.
»Kdo bo prej do koša?« je vprašala Nika.
»Jaz!« je zaklicala Lara in se pognala naprej.
Nika je stekla za njo. Tokrat je bila njena energija tišja in bolj mirna. Ni prišla iz bleščeče pločevinke in ni bila sposojena od reklame.
Bila je njena.
Lara pa je med tekom pomislila, da je mama imela prav. Telo je podobno domu in imamo samo enega. Ni ga treba varovati zato, ker nam nekdo ves čas ukazuje, kaj smemo in česa ne. Ampak zato, ker je naš edini.
Varujemo ga zato, ker v njem živimo.
In ker še tako glasna reklama ne more vedeti, kaj je dobro za nas, tako dobro kot tisti notranji glas, tisti tihi kompas, ki ga ima vsak v sebi. Poslušajmo ga in bolj bomo srečni kot če bomo poslušali druge in reklame.
